Začetki na tujem so vedno lažji, če tam nekoga poznaš. Pot sva začeli v Melbournu, kjer ima Ana daljne sorodnike, ki so naju toplo sprejeli in "uvedli" v novo deželo. Domačnosti, gostoljubnosti in prijaznosti ne moreva prehvaliti, sprejeli so naju za "njihovi"in pričakali z "welcome party". Namenili so nama sobico, v kateri sva kraljevali celih trinajst dni. Mmm, če se spomniva tistih sadno-tropskih tortic, sladoledov in tropskega sadja (za hišo v Endeavour Hills, kar je cca. 45min iz centra Melbourna, imajo namreč mini plantažo tropskega sadja). Kmalu sva spoznali širšo družino ter se nasmejali polomljeni slovenščini, saj je "ta-mladi" ne uporabljajo prav pogosto. So se pa trudili! V teh dneh smo pogosto pekli v kaminu za hišo (saj je bilo 30 stopinj in več), se nasmejali ob gledanju slik, večere pa so nama krajšale zgodbe iz časov, ko so najini gostitelji zapustili Slovenijo in mesec dni z ladjo potovali v obljubljeno deželo. V Avstralijo. Pravijo, da tega niso nikoli obžalovali. Še vedno se radi spominjajo domovine, kar pričajo okraski, slike Pohorja in številni spominki slovenske obrti. Pogosto naju je v sončno jutro zbudila slovenska narodna glasba. Sicer pa nisva zapravljali prav veliko časa s spanjem, saj sva bili radovedni in neučakano hiteli raziskovat najino prvo mesto v Avstraliji. Melbourne. Glavno mesto države Victoria, 3, 6 milijona prebivalcev, mesto kulture, muzejev, galerij, mjuziklov in športa - tenis, rugby in avstralski nogomet. Je tudi mesto parkov, odličnega angleškega blaga po zelo ugodnih cenah in v bližini odlična vinska cesta Yarra river wine route. Železniške povezave predmestja Endeavour Hills s centrom mesta so hitre in pogoste, zato nisva imeli nobenih problemov s transportom. Naleteli sva na nepričakovano odprtost in izrazito prijaznost ljudi, kar sva opažali skozi celotno potovanje. V Avstraliji in tudi Novi Zelandiji. Na železniški postaji je avtomat za vozovnice sprejemal le kovance, ki jih še nisva uspeli zamenjati. S papirnatimi bankovci v roki sva se za trenutek obotavljali. Pristopila je prijazna Avstralka in nama z lastnimi kovanci kupila vozovnici. Z izbuljenimi očmi sva se ji zahvaljevali. Ali sva morda na drugem planetu? Takšne prijaznosti pač ne srečaš vsakdan in vsepovsod. Nenavadno je, da naju je taka darežljivost in prijaznost doletela še mnogokrat na najini poti po petem kontinentu. Kolikor je to naključje in kolikor ne, naj vsak presoja sam. Melbourne velja na splošno za poslovno središče Avstralije. Nočni klubi in restavracije ponujajo ponočnjakom vse, kar si želijo, vendar je vzdušje v mestu mirnejše od Sidney- a, saj je bolj sproščeno in spominja na angleško. Med zgodovinske znamenitosti mesta spadajo stara ječa, hiša kapitana Cooka, ki so jo opeko za opeko prenesli iz njegovega rodnega kraja Yorskshira v Angliji, sloviti botanični vrt in bližnji Center umetnosti. Ko sva stopili iz vlaka v mestni vrvež Melbourna, naju je preplavil občutek mirnega življenja teh ljudi, saj nisva zaznali nobene "hektike" in panike, nihče ne drvi, promet poteka počasi, brez škripanja zavor in hupanja. Vse je potekalo tekoče, ljudje se niso prerivali skozi vrata trgovin. Z domačini, ki so prepoznali drugačen naglas v najinem sporazumevanju, smo se hitro zapletli v pogovor :"Where are you from? Ooo, Slovenia. Yes, I know". Daleč od doma sva, pa vseeno ljudje tukaj vedo, kje se nahaja Slovenija. Opazili sva, da je mesto nenavadno čisto in "pogrešala" sem grafite. Kadilcem Avstralija ni najbolj naklonjena, saj je v vseh javnih prostorih in lokalih prepovedano kaditi. Tudi cene tobaka so višje kot doma. Opazila sem celo napise: "Prepovedano kaditi pred to zgradbo!" Pravo razsežnost mesta sva začutili šele, ko sva se povzpeli na Observatory deck - razgledni stolp, s katerega je pogled fenomenalen in zajame ves Melbourne. Prve tri dni sva namenili ogledom mestnih znamenitosti, med katerimi moreva omeniti nekaj zanimivejših. Na poti sem zbirala tudi informacije o Slovencih v Avstraliji (migracijska politika), kar je bila tema moje diplomske naloge. Zato me je navdušil Imigration Museum, ki nazorno in domiselno prikazuje zgodovino selitev narodov v Avstralijo, njihove vzroke, pot in življenje vse do danes. Federation Square je s svojo unikatno arhitekturo sigurno prepoznavna točka Melbourna. Ko sva bili utrujeni od hoje in navdušenja nad lepotami mesta in mestnim utripom z multi-nacionalno mešanico ljudi (ljudje so res iz vseh koncev sveta, vseh ras, vseh barv), sva sedli na City Circle Tram (krožni tramvaj), ki brezplačno vozi po centru mesta - iz njega vidiš tudi glavne turistične atrakcije. Med drugim sva si ogledali: Cook's Cottage, St Patrick's Cathedral, Parliament House, Melbourne Museum, Royal Exhibition Building (kjer so srednješolci ravno pisali zaključne izpite za vstop na fakultete in park je bil poplavljen z mladino), sprehodili sva se čez kitajsko in italijansko mestno četrt itd. Zanimivo pa je, da je največja četrt Grška. Kadarkoli sva potegnili na plan zemljevid mesta, vedno je priskočil nekdo in hotel pomagati. Res prijazni ljudje! Celo voznik tramvaja je nama v uslugo malo "iztiril" iz poti in skrajšal pot. Hitro sva ugotovili, da za razliko od stalne prijaznosti ljudi, vreme ni tako zelo predvidljivo in rek: "V enem samem dnevu se zvrstijo vsi štirje letni časi", popolnoma drži. Danes je 18 stopinj in naju zebe, jutri pa bova "švicali" pri 33-ih. Prav poseben dan je bil, ko smo se z najinimi gostitelji odpeljali na 140 km oddaljen Phillip Island - otok slovi po nočnih obiskih mini pingvinov, ki smo jih iz plaže ob sončnem zahodu opazovali, ko so lezli iz vode in bežali v grmovje. Tukaj sva prvič namočili noge v ocean (novembra je bilo še premrzlo za kopanje). Tudi koale sva ta dan videli prvič. In to čisto od blizu. Mali, leni, zaspani pa vendar sladki medvedki. Najini gostitelji so nama posvetili veliko časa in nama veliko pokazali ter najino bivanje pri njih se polepšati. Z Željkom smo se odpeljali na izlet v 110 km oddaljen Ballarat. Na tem mestu so okoli leta 1850 našli zlato in iskalci so se naselili na Sovereign Hillu, ki danes v ogled ponuja mestno/rudarsko življenje iz tistega časa. Po mestu se sprehajajo "igralci" oblečeni v 150 let stare obleke, talijo zlato, pojejo, po tlakovanih poteh korakajo čete vojakov, po uličicah vozijo kočije polne sena in ponujajo domačo hrano. Velik dogodek je bil, ko sva bili povabljeni na 50. obletnico najstarejšega slovenskega kluba Eltham v Melbournu (kjer sem za diplomo pridobila koristne informacij in vzpostavila kontakte za nadaljnja vprašanja). Nenavadno je, tako daleč od doma slišati slovensko besedo, Zdravljico in slovensko narodno ter ob repi in krajnski popiti kozarček rdečega. Ali dva, haha. Slovensko društvo je tukaj zelo aktivno, delujejo na političnem, kulturnem, verskem in zabavnem področju in tako ohranjajo slovensko izročilo iz generacije v generacijo tudi tako daleč od domovine. Eden najlepših izletov iz Melbourna pa je bil definitivno Great Ocean Road - znana cesta ob južni obali Victorie, s katere se vidi čudovitih 12 apostolov - skalnih monolitov (našteli sva jih le 11, menda se je eden porušil) in strme, klifnate skale z peščenimi plažami. Sončni zahod s takšnim pogledom je res nekaj čudovitega. In se eden lepo preživet dan. 13 dni je minilo kot bi pihnil in čas je bil, da se premakneva naprej v smeri najinega potovanja. Pot sva si zastavili od jugovzhoda Avstralije-Melbourna po vzhodni obali do severovzhoda Avstralije-Cairns, nato v notranjost - od Alice Springs do Darwina, vmes pa se potep po Novi Zelandiji, kar je skupaj cca.13.000 km. Plan je seveda fleksibilen in spremembe dopustne. Najino glavno prevozno sredstvo znotraj Avstralije je avtobus. Greeyhoundovi paketi so nadvse ugodni in priporočljivi za popotnike vseh starosti. Kot študentki sva se pred odhodom oglasili pri popotniškem društvu Erazem v Ljubljani na Trubarjevi ulici. Naredili so nama kartico popustov za Avstralijo VIP (6.000sit), s katero imava tukaj res številne ugodnosti. Še bolj pa nama je prišla prav mednarodna študentska kartica ISAC (potrebuješ sliko, potrdilo o šolanju in 1.700sit), s katero sva imele proste vstope v večino muzejev in galerij ter številne druge popuste. Najina avtobusna vozovnica po Avstraliji je bila tipa hop-on, hop-off in je veljala 3 mesece od prve vožnje, kar pomeni, da  sva lahko vstopali  in izstopali po lastni želji kjerkoli in kadarkoli, dokler sva se premikali naprej (ni povratna karta). Cena te tro-mesečne vozovnice (ki pokriva okoli 4000 km) je 250$ (cca.35.000sit).