Po krasni Bogoti sva se šest dni ustavljala v kolonijalinh mestecih in vasicah, katerim je skupno, da ne pustijo hladnega še tako zahtevnega obiskovalca, saj je njihova atmosfera idilična, umirjena in popelje te stoletja v zgodovino. Miha se ne more načuditi dobremu pivu, jaz pa odlični kavici :) Najprej sva postanek naredila v fotogenični kolonijalni vasivi Villa de Leyva, priblizno 150 kilometrov severno od Bogote, kjer dobiš občutek, da se je čas res ustavil, celo službo nama je uspelo odmisliti. Mesto je »nacionalni spomenik«, gre za čudovit primer španske kolonialne arhitekture z le okoli 1000 prebivalci. Tradicionalne hiše so vse belo pobeljene, na ozkih kamnitih ulicah pa skoraj ni avtomobilskega prometa, le osli in konji. Čeprav leži na nadmorski višini 2144 metrov, ima ta vasica zelo prijetno podnebje , hladne noči, da super spiš, podnevi pa pijetnih 26 C. Ni čudno, da je v kolonialnih časih služila kot priljubljeno zatočišče za španske uradnike, ki so hoteli pobegniti pred nizkimi temperaturami Bogote. Ulice krasijo butični hoteli z le po nekaj sobami, leta 2007 pa so tukaj poseli tudi telenvelo Zorro La Espada y la Rosa (če je kdo gledal, tu menijo, da bi to morali poznati kar vsi, haha). Tukaj se nahaja tudi eden največjih trgov v obeh Amerikah, Plaza Mayor, ki meri kar 120x120m. Pojma nimam s kakšnim namenom takšen trg, saj verjetno nikoli ni bil poln, napaka načrtovalca očitno :) Obkrožajo ga dobro ohranjene kolonialne stavbe, ki so danes restavracije.

Pot sva nadaljevala v 5 ur oddaljeno mesto (pri čemer se ves čas pomikamo proti severu države), mesto adrenalinskih sportov in odlicne klime, kjer poleg vsega drugega rasteta tudi kava in tobak. To je San Gil, ki si ga bova najbolj zapomnila po izrazito strmih ulicah (valda sva živela na vrhu najbolj dolge in strmeeeee) in prijaznih domačinih (ker so najih hotelček obnjavljali, so bili mnenja, da naju bo neslišen hrup motil in niso želeli plačila). Center dogajanja je v 300 let starem parku, z ogromnimi drevesi in vodometom. Popotnike ta kraj sicer privlači zaradi raftinga, jadralnega padalstva in jamarstva, nama pa je San Gil služil predvsem kot izhodišče do le uro oddaljene Barichare, ki se uvrčša na sam vrh najboljših doživetij Kolumbije do sedaj.

Gre za 300 let starošpansko kolonijalno mestece, kjer arhitektura belih hiš z zelenimi stehami, katedralami in tlakovanimi ulicami z značilni kamnom za te kraje, spomeniki in trgom, presega vse kar sva videla do sedaj. Pokopališče z grobnicami iz 17. stoletja se bohoti na vrhu hriba, ki se razgleduje na mesto. OD hrane prevladujejo empalade, našim kanelonom podobni zvitki (ocvrti, ker je tukaj vse ocvrto), arepe, lepinji podobne kruhove pogačice s sirom, ponudba hruha, zvitkov, sladic, drobnega peciva, rib, mesa in tropskega sadja je neskončno in vse je vsaj pol ceneje kot pri nas. V Barichari pa ponujajo tudi tipicne mravlje velikanke, ki imajo okus po arasidih. Iz Barichare je sledil še 9 km dolg treking do vasi Guane, do katere vodi tlakovana cesta, ki so jo zgradili staroselci stoletja nazaj, danes poznana kot pot El Camino Real, vas Guane pa šteje le nekaj hiš, cerkev in šolo in je še en kolonijalni biser Kolumbije. Čakala naju je edina res dolga voznja, in sicer 14 ur na nočnem busu, kar je sicer kar minilo, a od zdaj naprej samo še notranji leti, ker so za le nekaj deset evrov drazji od busa. Pot nadaljujeva proti severu, končno ob Karibsko morje.