Townsville in Magnetic island 11.2. - 15.2.2005

Townsville je drugo največje mesto v severnem Queenslandu, znano po predelu Strand - parku z veliko laguno in otroškimi igrali, nogometnim igriščem, ploščadjo za "skejtanje" in številnimi lokali in restavracijami, kjer ponujajo kengurujevo in krokodilje meso. Kengurujevo nama je zelo teknilo, je popolnoma brez maščobe, krokodilje pa spominja na mešanico piščanca in ribe (najboljši del je rep). "Backpackerji" Townsville obiščemo predvsem iz enega razloga. Od tukaj namreč izpluje trajekt na Magnetic Island. Otok je oddaljen le dobrih 8 km od celine, gorat in poraščen z mangrovami. Na trajekt smo se vkrcali z avtom in po slabi uri prispeli na otok. Magnetic Island je magneten po imenu kot tudi po svoji legi. Ime Magnetic je namreč dobil, ker ga je kapitan Cook uporabljal za kompas pri orientiranju. Na otoku je več resortov in počitniških vasic, okrog in okrog obsega 35 km, kar pa je vseeno preveč za hojo po tej tropski vročini, javnega prometa ni ravno veliko in zato večina turistov na otoku najame mini avtomobilčke, ki se imenujejo topless, saj so brez streh. Na otoku živi okoli 2000 ljudi, 160 vrst ptic in ogromno koal v evkaliptusovih gozdovih. Otok je znan se po nečem. Po povprečno 320-ih sončnih dnevih na leto in po tem, da so v času 2. sv. vojne otok uporabljali kot opazovališče pred japonsko nevarnostjo. Tisti, ki se na snorkljanje in potapljanje niso odpravili iz celine, to pogosto naredijo od tukaj, saj je koralni greben ne daleč od otoka. Na Magnetic Islandu sta tudi dve plazi vredni ogleda, Radical in Balding Bay, le da do njih ni cest in smo se do njih podali na tri urni treking skozi gozd in skalne poti. Plazi sta popolnoma divji, neurejeni, a čudoviti. Zal pa se kopati nismo mogli, ker je preveč meduz, katerih opekline so lahko usodne. Sončni zahod sva poslikali iz komandne postaje na vrhu Fortsa, razgledne točke iz 2. sv. vojne, od koder se vidi 360 stopinjski panoramski razgled. Obiskali smo West Point - skrajno zahodno točko otoka, kjer živi nekaj domačinov v barakah brez elektrike in se preživljajo z ribolovom. Največje doživetje pa je zame bila jeza temperamentnega Arabca. V skupini štirih jahačev, smo skozi evkaliptusov gozd v rahlem kasu odjezdili do peščene plaže na Horseshoe Bayu. V 12 letih športnega jahanja nisem nikoli imela priložnosti jezditi po beli mivki, z vetrom v hrbet in soncem v obraz. Do sedaj! Konje smo pognali v galop in uživali v diru. Prepotene smo nato razsedlali in se zavihteli nazaj na konjske hrbte in z rokami okoli grive zaplavali v avstralskem morju.