Kraljevska poroka je za družino s katero sem se spoprijateljila nepredstavljiva saj je njihova skrb vsakodnevno preživetje. Deset članska družina živi na ulici polega kavarne Leopold kjer spijo, jejo, rojevajo in umirajo. Moja sogovornica Amana je že druga generacija v družini, ki svoje življenje preživlja na istem delu majhne mumbajske ulice. Prihodnosti za njo in njene otroke ni saj sta z možem brez denarja, brez zaposlitve in kot predstavnika najnižje kaste Harijanov (božji otroci - kot jih je poimenoval Ghandi), ki so na dnu oziroma izven Hindijskega kastnega sistema, obsojena na životarjenje. Kljub vsemu kot pravi Hindujci niso zagrenjeni temveč verjamejo v boljše naslednje življenje. Prijetno so me presenetili s svojo odprtostjo in načinom kako so me sprejeli medse brez kakršnihkoli pričakovanj ali prošenj za denar. Tridnevno druženje v katerem so me vključili tako v kopanje otrok kot pripravo kosila mi je dalo vsaj majhen vpogled v življenje najrevnejših Indijcev. Njihova dobrota, želja po preživetju, skrb za higieno v nemogočih razmerah in dobrovoljnost navkljub, vsaj zame človeka nevrednemu življenju, pa mi je dala misliti o tem ali Evropejci sploh cenimo in se zavedamo naše kvalitete življenja.