Črna in bela stran dežele sambe – bogata kletka in svobodna revščina

Zlate kletke brazilskih velemest ali divjo svobodo pragozda – kaj bi ob ritmih sambe, pogledih na zagorela dekleta v bikinijih in srkanju caipirinhe na copacabani izbrali vi?

Betonska džungla in previdnost

Črn Citroën C4, ki še diši po novem, zagotovo ni začetek, ki ga pričakuješ na Guarulhos mednarodnem letališču v Sao Paulu. Ko srečaš popotnika na drugem koncu sveta, na primer Brazilko v Avstraliji, si hitro ustvariš predstavo njihovega vsakdana doma, v rodni deželi. Predstavljaš si temperamentno mladino, ki konec tedna preživi v ritmih brazilske glasbe, obvlada plesno-borilno veščino capoiero, zna pripraviti južnoameriški coctail, zaseda prve vrste na karnevalu in lovi sončne žarke na peščenih plažah. Ta pričakovanja so v mestu Ayrtona Senne, Cafua in Rubensa Barrichella imela drugačno realnost. Namesto starega razmajanega fiata, je bleščeč C4 spretno drvel med visokimi stolpnicami in neskončnimi kolonami tistih, ki so ravno okoli šeste ure popoldne hiteli proti domu.

Varnostniki zaslužijo bolje kot odvetniki

Stanovanjski blok, ki se je v vsem svojem steklenem razkošju skrival za visoko žično ograjo vzhodnega Sao Paula, je spominjal na mondeno evropsko naselje. Beli obrazi izza avtomobilskih stekel, so za vratarja dodatni razlog za pozornost in kar nekaj namenijo preverjanju identitete preden sprostijo dovoz v garažno hišo. V Sao Paulu in tudi v enem najlepših mest na svetu, kjer so v zalivu Guanabara portugalski pomorščaki postavili Rio de Janeiro imajo varnostniki dober zaslužek, saj so zaradi visoke stopnje kriminala vile in boljši bloki ter apartmajska naselje in vsi hoteli skrbno varovani. Vstop ni mogoč drugače kot mimo vratarja, ki preveri identiteto in šele nato dvigne zapornico ali sprosti prehod. Tudi če se v stanovanje opraviš samo za nekaj minut, da odložiš potovalne torbe, tipičen Brazilec ne bo pustil svojega jeklenega prijatelja na cesti. Skrbno ga bo zaklenil v garažo in preveril ali so tesno zaprta tudi vsa avtomobilska okna. Dejstvo je, da imajo premožnejši domačini globoko pod kožo vcepljeno previdnost in strah pred kriminalom, ki jim ne dopušča vedno svobode v evropski meri.

Moteč kontrast in sožitje nezdružljivega

Kontrastna Brazilija ni tipična destinacija brezbrižnega nočnega poležavanje na plažah, srkanja coctailov ter pohajkovanja po ulicah milijonskih mest. Sao Paulo in Rio de Janeiro sta nevarni mesti, o tem ni dvoma. Statistika umorov je tudi v letu 2009 je zastrašujoča, saj na teden v povprečju zaradi nasilnih dejanj umre devetdeset ljudi. S tem se lahko primerjajo z vojnimi območji, na primer Bagdadom. Največ smrtnih žrtev je posledica napadov narkoteroristov. Koruptirana policija, ki letno razreši manj kot pet odstotkov vseh umorov, ni ravno vredna zaupanja. Najvišji odstotek kriminala je v favelah, najrevnejših območjih, kjer živi več kot 25 milijonov Brazilcev od kupno 192 milijonov prebivalcev. Tistih, ki niso v zlati kletki, torej tistih, ki »uživajo« svobodno revščino.

Globini socialnega prepada ni videti dna

Brazilija s skoraj 15-odstotno brezposelnostjo velja za državo z izredno nepravično porazdelitvijo dohodka, s čimer se ustvarjajo velike socialne razlike med zelo bogatim in zelo revnim slojem. Zraven tega Brazilijo pesti velika zunanja zadolžitev. Korupcija v vladnih krogih in nizke plače večine zaposlenih so vzrok, da se posamezniki zatekajo h kriminalu v velemestih, kjer živi več kot 80 odstotkov prebivalstva. Presenetljiv je tudi podatek, da je več kot 15 milijonov ljudi še vedno nepismenih, žrtve žeparjev pa so najpogosteje bogati poslovneži. Poslovni, trgovski in industrijski center Brazilije - São Paulo - močno spominja na velika evropska mesta z modernimi poslovnimi zgradbami in visokimi stolpnicami, obrobna barakarska naselja pa že prikazujejo omenjene razlike med revnimi in bogatimi. Varuhi človekovih pravic opozarjajo, da so policisti v Riu de Janeiru in Sao Paulu od leta 2001 do 2010 ubili več kot 15.000 oseb, številni med njimi so bili likvidirani. Le malo policistom so sodili zaradi neupravičenih ubojev, saj jih možje postave v poročilih pogosto opišejo kot uboje osumljencev, ki so se upirali aretaciji.

Raj za gurmane in užitke, ki si jih ne privošči vsak

Židovske, libanonske, italijanske in japonske restavracije so samo nekatere, kjer se predajajo gurmanskim užitkom iz neskončnih seznamov dobrot. Osrednja žila poslovne Brazilije – Avenida Paulista, muzej portugalskega jezika, botanični park Ibirapuera z Japonskim pavaljonom, Muzej sodobne umetnosti, obelisk revolucije leta 1932, osupljive mojstrovine Oscarja Niemeyera in ulica Oscarja Freiere – ena izmed osmih najbolj luksuznih ulic na svetu, kjer cene presegajo milanske, pariške in newyorške, so atrakcije, ki jih razkažejo turistu samo pripadniki višjega sloja brazilske družbe. Izobraženi in »izbrani« paulisti so pogosto odlično obveščeni o dogajanju v nekaterih izmed 155 gledališč, 92 muzejih, v 33 kulturnih centrih in v vsaj 8 koncertnih dvoranah. Dobiti karte za največji simfonični orkester Sala SAo Paulo in si ogledati premierno predstavo v gledališču Teatro Municipal po tekmi Corinthiansa in Palmeirasa, je svojevrstno doživetje. Nekateri igrajo celo golf v Itanhangu in Gaveaju.

Iz mesta nogometa in peščenih plaž,v naravo amazonskega pragozda

Kljub žalostni podobi velikih socialnih razlik, je tudi dvanajst milijonski Rio še kako vreden ogleda. Atrakcij in lepot je nešteto. Sámo mesto z okolico krasijo hribčki, najbolj poznana pa sta Pão de Açucar in Corcovado ali Sladkorne štruce na katere vozi gondola in ga krasi še petdeset metrov visok kip Jezusa Kristusa. Največji svetovni nogometni stadion Maracana se najbolj zatrese, ko igrata domača rivala Vascos in Flamengos. Men peščenimi plažami zagorelih teles najbolj vabijo Ipanema, Leblon in skoraj preveč komercialna Copacabana. Prava Brazilija se za mnoge začne izven velikih mest. V bližini Salvadorja je Chapada Diamantinha s prekrasnimi rekami in slapovi, vzporedno z glavnim mestom Brasilio leži ob bolivijski meji Pantanal, močvirno področje z bogatim rastlinjem in pestro zasedbo tropskih živalskih vrst, med katere sodijo tudi papige, krokodili, kače, kuščarji, veliki plenilci iz družine mačk, družbo pa jim delajo tudi komarji. Na skrajnem severovzhodu se razprostirajo peščene plaže nad katerimi se dvigajo sipine iz belega peska, ki naj bi ga veter prinesel iz Afrike. Največje naravno bogastvo je Amazonija, ogromen teritorij tropskega pragozda, ki ga brazilska vlada počasi vrača Indijancem.

Za kontrast in popolno doživetje - neokrnjena narava brazilskega pragozda

Pred več kot sto leti sta amazonski gozd sicer že izkoriščala proizvajalca pnevmatik Dunlop in Michelin za pridobivanje kavčuka, a takrat je imel Manaos samo 200.000 prebivalcev. Danes je ta številka 1,8 milijona. Mesto je polno trgovin s tekstilom, raznimi spominki in tržnica na vodi, kjer iz čolnov prodajajo ribe, poskrbljeno je tudi za zabavo, kajti povsod se najde kakšna skupina glasbenikov s prijetno avtentično glasbo. Za razliko kot mehkih postelj Sao Paula se tukaj spi nad tlemi, v visečih ležiščih, podobnim ležalnim mrežam iz debelega blaga. Ležišča so udobna, le mrčes je nadležen. Z Indijanci se lovijo piranje in krokodili – kajmani ter razne ptice. Domačini so spretni lovci z lokom in harpuno. Za razliko od mest, noči ne moti hrup avtomobilov, ampak zelo glasna glasba, polna groznih krikov živali, ki lovijo ponoči. Meso krokodila, te 200 milijonov let stare praživali, ki nima naravnega sovražnika je podobno mesu raka –sladkastega okusa in pleteno kot kita. Mogočna drevesa, ki rastejo v pragozdovih ob Amazonki in Orinoku, so visoka po več deset metrov in slovijo po počasnosti. Prvo letino ponudijo šele po desetih ali več letih, skoraj eno leto pa traja, da se iz cvetov razvijejo plodovi. Brazilci so prepričani, da je v njih shranjena božja dobrota, saj z obilico selena, ki ga je v značilni zahodnjaški hrani zaradi osiromašene zemlje težko najti, krepijo imunski sistem. Brazilski oreščki, ki rastejo v trdi lupini na visokih drevesih, so med najpogostejšimi razlogi za smrt v pragozdu, saj zaradi teže in velikosti ubijejo nesrečneža.

Od neprehodnih pragozdov do pretoka v večmilijonskih metropolah, od neizmernega bogastva in lepote do nepopisne revščine in trpljenja

Amazonka, Indijanci, dolge peščene plaže, visoki valovi, sončni zahodi, veliko zabave, glasbe in plesa, lepa postavna dekleta v bikinijih z napetimi zadnjicami in nogomet. Obiskovalec, prevzet od vseh pričakovanj, ki jih oblikuje na podlagi informacij iz množičnih medijev, turističnih katalogov in govoric, lahko doživi Brazilijo dejansko v skladu s takšnimi pričakovanji, lahko pa jo vidi popolnoma drugače. Že zaradi njene velikosti ne moremo govoriti o univerzalni kulturi in skupnih geografskih značilnostih Brazilije. Vsaka izmed 27 državic se od druge loči po ekonomiji, strukturi prebivalstva, narečju, podnebju, naravnih lepotah, arhitekturi, načinu prehranjevanja, stilu oblačenja. A ravno ta raznolikost jo je posadila na zemljevide vseh svetovnih popotnikov in vsakomur, ki se upa spopasti z nepozabnim doživetjem.